lucka123 Hecko
Pridružen/-a: 13.09. 2012, 16:56 Prispevkov: 1
|
Objavljeno: 13 Sep 2012 16:58 Naslov sporočila: pomagajte! |
|
|
Živjo!
Imam en resen problem, ki mi je posledično povzročil veliko drugih težav in mi resno omajal samozavest ter zaupanje vase.
Uf, še napisat mi je težko. Torej: stara sem 17 let in škilim. In sicer na desno oko, je kar opazno, ni pa grozljivo. Samo po sebi to ni tako velika težava; je bolezen in je ozdravljiva. Čez dva tedna imam operacijo, ki sem jo čakala od kar se spomnim in vsi bi mislili, da je zdaj vse ok. Pa ni. Zakaj?
Ko sem bila stara 5 let je moj bratranec dobil očala in vsem se nam je zdelo kul. Tudi sama sem mami govorila, da slabo vidim, pa mi ni verjela. Na sistematskem pregledu so ugotovili, da imam na desnem očesu dioptrijo -5. Starši so bili kar malo šokirani, ampak morala sem dobiti očala. Tu pa se zatakne. Po kakšnem tednu sem grozno zaškilila, bilo je res opazno, ampak doktorica je rekla, da se bo popravilo. No, hujše sicer ni nikoli postalo, izginilo pa ni. Ker pa se je začela pojavljati dvojna slika, sem podzavestno izklopila desno oko, na katerega sicer vidim, in tako zdaj gledam samo z levim. To je zelo moteče, saj izgleda kot da gledam vstran, še posebej je opazno na fotografijah.
Kot vsi šestletniki sem jeseni odšla v osnovno šolo in na razredni stopnji je bilo super. Na predmetni pa je postalo obupno. V sosednjem razredu je bil fant, ki je mojo 'šibko točko' izkoristil in me pred vsemi začel zafrkavati in psihično trpinčiti. Kot čustveno zelo občutljivo osebo me je globoko prizadelo in njegovim žalitvam sem nasedla. Počutila sem se iznakaženo, telesno prizadeto, grdo in mislila sem, da si ne zaslužim živeti normalnega življenja kot moji vrstniki. Približno tako je tudi zdaj.
Osnovna šola se je končala in vpisala sem se na gimnazijo. Zafrkavanje je prenehalo, ampak ogromne brazgotine so ostale. V družbo se nisem zelo vklopila, ljudem si ne upam gledati oči, nisem tako samozavestna kot bi si želela biti in vsakič, ko me kdo sprašuje kaj glede mojega vida in oči mu na hitro nekaj pojasnim (kar pa ni vedno resnica), potem pa grem nekam na samo in se zjokam. In to se dogaja skoraj vsak teden.
Še zmeraj se počutim manj vredno. Mislim, da me nihče ne mara in da si niti ne zaslužim biti ljubljena. Sama v sebi sem prepričana, da nikoli ne bom našla fanta, ki me bo imel iskreno rad in se mu bom zdela super takšna kot sem.
Po operaciji so možne 3 stvari: ali bom vklopila desno oko nazaj in bo vse v redu, ali bom imela dvojno sliko ali pa bom vse življenje gledala z enim očesom. Lahko pa da bo vse v redu, ampak ne verjamem, da bo.
Vsi, tisti, ki se vam je to ljubilo prebrati:
- Kakšno je vaše mnenje o ljudeh, ki škilijo? Kako reagirate v pogovoru z njimi?
- Ali poznate koga, ki ima podoben problem? Kako ga je rešil?
- Kaj mi predlagate? Kako naj izboljšam samopodobo? Spodbudna misel?
Hvala vam! |
|